nedelja, 2. januar 2011
sreda, 7. julij 2010
Sanje na 08.06.2010 - Orkanska nevihta
Kataklizma. Čudna dogajanja na nebu. Plasti zraka so nenavadne. Nakazujejo se centri vrtinčastih vetrov. V zraku so ledene? vodne kapljice. Del neba postaja grozljivo črn. Preblisne me, da to neurje ne bo tako bežno in "nedolžno". Pobožala sem škrata. Bil je žejen. Hčerka mu je dala piti vodo, ki jo je potem nekaj izločil. Bil je hvaležen. Povedal mi je nekaj modrih misli. Začutim, da bi bilo dobro si najt zavetje. Morda bo močno pihalo, morda bo ledeno, morda bodo sekale strele. Vsi prisotni smo se oprijeli dolgega temnega šala, da bi se ne izgubili v črnih oblakih. Hčerko sem za vsak slučaj držala še za roko. Pred tem sem mislila, da bova utegnili priti domov, a v tisti smeri je bilo že vse črno. Popolnoma črno. Ne bi bilo pametno tja hodit. Tako smo se držeč se šala počasi pomikali čez travnik. Šli smo mimo nekega zgodovinskega napisa. Nekdo je ob tem pripomnil, da so morda tudi ti ljudje v preteklosti kdaj bežali pred kakšno kataklizmo, mi pa se v šolah učimo, da se jim je pripetilo kaj drugega. Prav hudo neprijetno je bilo gledati, kako se je nebo polnilo s popolnoma črnimi in gostimi oblaki.
Sanje na 10.02.2010 - Neurje na otoku
Temni oblaki so se bližali otočku, na katerem smo bivali. Priganjala sem ljudi, naj se skupaj umaknemo višje in se "zabarikadiramo" v klet neke hiše. Sploh se nismo dobro pripravili na to, kar nas je čakalo. Nismo vedeli, kaj nas čaka. Ostali niso bili tako zaskrbljeni kot jaz in se jim ni nikamor mudilo. Prepustila sem se njihovemu toku, kar sem potem obžalovala. Nisem ravnala modro in preudarno. Klicala sem sestro, a sem jo izgubila. Upala sem, da je kje na varnem. Znašla sem se na drugi strani otočka, precej blizu obale, v koči iz naravnih materialov, ki je bila pregrajena s tankimi pregradami. Hm, ne verjamem, da bo ta koča vzdržala neurje. Nebo je postajalo vedno bolj temno. V hiši je živela ženska z veliko otroki. Vprašala sem jo ali je že kdaj doživela to in ali ve, kaj nas čaka. Odgovorila je, da ne. Postalo mi je tesno. Začutila sem, da nas bo vse "razbilo, razneslo" in zalilo. Omenila mi je neko zidano hišo, v kateri so nekoč vojaki rešili ljudi. Želi jo poiskati. Dvomim pa, da ji bo uspelo prehiteti neurje. Ni mi bilo prav, da je odšla, da smo se razdelili, saj smo bili tik pred neurjem. Nebo je bilo že grozljivo temno in pihalo je. Nek fant je besno vkliknil, da je kje so zdaj vsi tisti bogati turisti. Da so si najbrž lahko privoščili močno utrdbo, zavetje in da bi jih bilo prav napasti, tudi z orožjem in sebi priskrbeti varno zatočišče.
Sanje na 10.12.2009 - višanje gladine morja
Rečeno je bilo, da naj bi se zaradi taljenja ledenikov zvišala gladina morja ob njih za 1 meter. Od tam naj bi se val? širil in povzročil ob obalah svetovnih morij večmetrsko zvišanje gladine. Prvič v življenju sem ob prebujanju iz sanj začutila na koži kurjo polt, dobesedno.
Sanje na 03.12.2009 - viharji, požari
Rečeno je bilo, da naj bi to bilo največje preseljevanje človeštva po paleolitiku. Ogromno ljudi nas je bilo na mednarodnem kampu nekje v Nemčiji oz. centralni Evropi. Nenadoma nas preseneti neurje. Orkanski veter, deževje... Ampak, tam, kjer se bila jaz, se je vnemala trava, gorelo je. Sledila sem dekletu, ki je hodilo po strugi potoka in upala na to, da ve, kaj počne. Zdelo se mi je, da bi lahko bila iz Indije ali Pakistana. Umikali sva se iz ogroženega območja pravokotno na širjenje katastrofe. Ko se mi je približal ogenj ali se je trava nenadoma vžgala blizu mene, sem stopila nanjo, jo pogasila in pohitela za dekletom. Rešili sva se. Tako kot mnogi iz centralne Evrope. Tudi iz Sahare so bežali ljudje. Hudo vroče je bilo.
Sanje na 25.09.2009 - Smrt planeta
Vidim dim in črne mastne oblake, ki se valijo po nebu.
Nenadoma, nepričakovano je prišlo do bruhanja nafte? po vsej Zemlji ali morda vulkanskih eksplozij enormnih razsežnosti in posledičnega razlivanaj razbeljene lave po površju. Tako naj bi se že zgodilo na nekem drugem planetu, ko je nepričakovana katastrofa uničila planet in življenje na njem. Potresi so stresali Zemljo, črna in gosta tekočina je preplavljala površje, se vžigala. "Moj Bog, saj to je vendar konec!" sem pomislila. Čaka nas torej podobna smrt, kot so jo doživeli ljudje na tistem planetu. Sprejela sem to, da bom umrla, ne pa tudi načina. Nisem želela mislit na to, kako so umrli ljudje iz drugega planeta oz. na to, kaj mene in nas na Zemlji čaka, ker to naj bi bilo srhljivo. Popolno uničenje vsega, brez možnosti izhoda. V tisti gosti in vroči črni masi naj bi v hipu "izpuhtela". Hčerko sem stisnila k sebi. Bežali sva. Kot drugi ljudje. Ja, kam? Saj ni bilo kam zbežati.
Naročite se na:
Objave (Atom)