četrtek, 28. februar 2013

EKSPLOZIJA SONCA?




Mama je strahoma pogledovala na uro in čakala na napovedano kataklizmo, do katere naj bi prišlo ob poldne. Ah, daj, sem si mislila, kot ponavadi zganjajo paniko, da se bliža konec sveta. Vendar, tokrat je drugače. Tudi starejši bivši skeptiki so zaskrbljeni in opozarjajo. To me prepriča v večjo pozornost in previdnost. Še nekaj minut manjka do poldne. Gledam v sonce, ki "se spušča k horizontu". Ob poldne se zgodi. Horizont žari, Zemljo je dosegla eksplozija Sonca. Njen rob je v plamenih. Stisnilo me je. Ostala sem sama. Vsak je ostal sam. Vode so podivjale, reke so drle čez mesta in vasi, oceani so se zlivali čez pokrajine. Plavala sem, a nisem vedela, kam. Zaupala sem, da bo nekje kopno. Plavam, v vodi pred seboj zagledam leva in dva moška. En hoče doseči drugega, sestradan do kraja ga hoče ujeti in pojesti. Grozljivo. Plavam, plavam in nenadoma me prešine, da moram nazaj, da sem prišla do cone smrti. Moram se obrniti in plavati proti toku, ne morem tja, kamor dere voda, tam je prevroče. Nek moški "stoji" tam na meji in pazi na nas, da ne gremo čez. Usmerja ljudi nazaj. Obrnem se. On se ukvarja z nekom, ki je nebogljen in paničen. Znajdem se na kopnem. Občudujem mišičastega moškega, ki je pred menoj napravil stojo na rokah. Slok in eleganten. Ja. V izrednih razmerah bi mi takšen moški nudil več varnosti kot sicer izobražen, a telesno žibak moški. Znajdem se v zatočišču, na zidni pregradi med dvema sobama. Za njim vidim veliko ležišče, prekrito s čisto zeleno (vojaško) rjuho. Poleg je pečka, v kateri gori ogenj. O, počitek! Končno. In končno bova lahko sama, brez drugih ljudi v bližini in se ljubila. Čeprav, razmere so bile še kaotične in občutek mi je govoril, da se še ni modro preveč oddaljevat od skupine. 

sreda, 7. julij 2010

Sanje na 08.06.2010 - Orkanska nevihta



Kataklizma. Čudna dogajanja na nebu. Plasti zraka so nenavadne. Nakazujejo se centri vrtinčastih vetrov. V zraku so ledene? vodne kapljice. Del neba postaja grozljivo črn. Preblisne me, da to neurje ne bo tako bežno in "nedolžno". Pobožala sem škrata. Bil je žejen. Hčerka mu je dala piti vodo, ki jo je potem nekaj izločil. Bil je hvaležen. Povedal mi je nekaj modrih misli. Začutim, da bi bilo dobro si najt zavetje. Morda bo močno pihalo, morda bo ledeno, morda bodo sekale strele. Vsi prisotni smo se oprijeli dolgega temnega šala, da bi se ne izgubili v črnih oblakih. Hčerko sem za vsak slučaj držala še za roko. Pred tem sem mislila, da bova utegnili priti domov, a v tisti smeri je bilo že vse črno. Popolnoma črno. Ne bi bilo pametno tja hodit. Tako smo se držeč se šala počasi pomikali čez travnik. Šli smo mimo nekega zgodovinskega napisa. Nekdo je ob tem pripomnil, da so morda tudi ti ljudje v preteklosti kdaj bežali pred kakšno kataklizmo, mi pa se v šolah učimo, da se jim je pripetilo kaj drugega. Prav hudo neprijetno je bilo gledati, kako se je nebo polnilo s popolnoma črnimi in gostimi oblaki.

Sanje na 10.02.2010 - Neurje na otoku



Temni oblaki so se bližali otočku, na katerem smo bivali. Priganjala sem ljudi, naj se skupaj umaknemo višje in se "zabarikadiramo" v klet neke hiše. Sploh se nismo dobro pripravili na to, kar nas je čakalo. Nismo vedeli, kaj nas čaka. Ostali niso bili tako zaskrbljeni kot jaz in se jim ni nikamor mudilo. Prepustila sem se njihovemu toku, kar sem potem obžalovala. Nisem ravnala modro in preudarno. Klicala sem sestro, a sem jo izgubila. Upala sem, da je kje na varnem. Znašla sem se na drugi strani otočka, precej blizu obale, v koči iz naravnih materialov, ki je bila pregrajena s tankimi pregradami. Hm, ne verjamem, da bo ta koča vzdržala neurje. Nebo je postajalo vedno bolj temno. V hiši je živela ženska z veliko otroki. Vprašala sem jo ali je že kdaj doživela to in ali ve, kaj nas čaka. Odgovorila je, da ne. Postalo mi je tesno. Začutila sem, da nas bo vse "razbilo, razneslo" in zalilo. Omenila mi je neko zidano hišo, v kateri so nekoč vojaki rešili ljudi. Želi jo poiskati. Dvomim pa, da ji bo uspelo prehiteti neurje. Ni mi bilo prav, da je odšla, da smo se razdelili, saj smo bili tik pred neurjem. Nebo je bilo že grozljivo temno in pihalo je. Nek fant je besno vkliknil, da je kje so zdaj vsi tisti bogati turisti. Da so si najbrž lahko privoščili močno utrdbo, zavetje in da bi jih bilo prav napasti, tudi z orožjem in sebi priskrbeti varno zatočišče.

Sanje na 10.12.2009 - višanje gladine morja



Rečeno je bilo, da naj bi se zaradi taljenja ledenikov zvišala gladina morja ob njih za 1 meter. Od tam naj bi se val? širil in povzročil ob obalah svetovnih morij večmetrsko zvišanje gladine. Prvič v življenju sem ob prebujanju iz sanj začutila na koži kurjo polt, dobesedno.

Sanje na 03.12.2009 - viharji, požari



Rečeno je bilo, da naj bi to bilo največje preseljevanje človeštva po paleolitiku. Ogromno ljudi nas je bilo na mednarodnem kampu nekje v Nemčiji oz. centralni Evropi. Nenadoma nas preseneti neurje. Orkanski veter, deževje... Ampak, tam, kjer se bila jaz, se je vnemala trava, gorelo je. Sledila sem dekletu, ki je hodilo po strugi potoka in upala na to, da ve, kaj počne. Zdelo se mi je, da bi lahko bila iz Indije ali Pakistana. Umikali sva se iz ogroženega območja pravokotno na širjenje katastrofe. Ko se mi je približal ogenj ali se je trava nenadoma vžgala blizu mene, sem stopila nanjo, jo pogasila in pohitela za dekletom. Rešili sva se. Tako kot mnogi iz centralne Evrope. Tudi iz Sahare so bežali ljudje. Hudo vroče je bilo.