Vidim dim in črne mastne oblake, ki se valijo po nebu.
Nenadoma, nepričakovano je prišlo do bruhanja nafte? po vsej Zemlji ali morda vulkanskih eksplozij enormnih razsežnosti in posledičnega razlivanaj razbeljene lave po površju. Tako naj bi se že zgodilo na nekem drugem planetu, ko je nepričakovana katastrofa uničila planet in življenje na njem. Potresi so stresali Zemljo, črna in gosta tekočina je preplavljala površje, se vžigala. "Moj Bog, saj to je vendar konec!" sem pomislila. Čaka nas torej podobna smrt, kot so jo doživeli ljudje na tistem planetu. Sprejela sem to, da bom umrla, ne pa tudi načina. Nisem želela mislit na to, kako so umrli ljudje iz drugega planeta oz. na to, kaj mene in nas na Zemlji čaka, ker to naj bi bilo srhljivo. Popolno uničenje vsega, brez možnosti izhoda. V tisti gosti in vroči črni masi naj bi v hipu "izpuhtela". Hčerko sem stisnila k sebi. Bežali sva. Kot drugi ljudje. Ja, kam? Saj ni bilo kam zbežati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar