Temni oblaki so se bližali otočku, na katerem smo bivali. Priganjala sem ljudi, naj se skupaj umaknemo višje in se "zabarikadiramo" v klet neke hiše. Sploh se nismo dobro pripravili na to, kar nas je čakalo. Nismo vedeli, kaj nas čaka. Ostali niso bili tako zaskrbljeni kot jaz in se jim ni nikamor mudilo. Prepustila sem se njihovemu toku, kar sem potem obžalovala. Nisem ravnala modro in preudarno. Klicala sem sestro, a sem jo izgubila. Upala sem, da je kje na varnem. Znašla sem se na drugi strani otočka, precej blizu obale, v koči iz naravnih materialov, ki je bila pregrajena s tankimi pregradami. Hm, ne verjamem, da bo ta koča vzdržala neurje. Nebo je postajalo vedno bolj temno. V hiši je živela ženska z veliko otroki. Vprašala sem jo ali je že kdaj doživela to in ali ve, kaj nas čaka. Odgovorila je, da ne. Postalo mi je tesno. Začutila sem, da nas bo vse "razbilo, razneslo" in zalilo. Omenila mi je neko zidano hišo, v kateri so nekoč vojaki rešili ljudi. Želi jo poiskati. Dvomim pa, da ji bo uspelo prehiteti neurje. Ni mi bilo prav, da je odšla, da smo se razdelili, saj smo bili tik pred neurjem. Nebo je bilo že grozljivo temno in pihalo je. Nek fant je besno vkliknil, da je kje so zdaj vsi tisti bogati turisti. Da so si najbrž lahko privoščili močno utrdbo, zavetje in da bi jih bilo prav napasti, tudi z orožjem in sebi priskrbeti varno zatočišče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar