Mama je strahoma pogledovala na uro in čakala na napovedano kataklizmo, do katere naj bi prišlo ob poldne. Ah, daj, sem si mislila, kot ponavadi zganjajo paniko, da se bliža konec sveta. Vendar, tokrat je drugače. Tudi starejši bivši skeptiki so zaskrbljeni in opozarjajo. To me prepriča v večjo pozornost in previdnost. Še nekaj minut manjka do poldne. Gledam v sonce, ki "se spušča k horizontu". Ob poldne se zgodi. Horizont žari, Zemljo je dosegla eksplozija Sonca. Njen rob je v plamenih. Stisnilo me je. Ostala sem sama. Vsak je ostal sam. Vode so podivjale, reke so drle čez mesta in vasi, oceani so se zlivali čez pokrajine. Plavala sem, a nisem vedela, kam. Zaupala sem, da bo nekje kopno. Plavam, v vodi pred seboj zagledam leva in dva moška. En hoče doseči drugega, sestradan do kraja ga hoče ujeti in pojesti. Grozljivo. Plavam, plavam in nenadoma me prešine, da moram nazaj, da sem prišla do cone smrti. Moram se obrniti in plavati proti toku, ne morem tja, kamor dere voda, tam je prevroče. Nek moški "stoji" tam na meji in pazi na nas, da ne gremo čez. Usmerja ljudi nazaj. Obrnem se. On se ukvarja z nekom, ki je nebogljen in paničen. Znajdem se na kopnem. Občudujem mišičastega moškega, ki je pred menoj napravil stojo na rokah. Slok in eleganten. Ja. V izrednih razmerah bi mi takšen moški nudil več varnosti kot sicer izobražen, a telesno žibak moški. Znajdem se v zatočišču, na zidni pregradi med dvema sobama. Za njim vidim veliko ležišče, prekrito s čisto zeleno (vojaško) rjuho. Poleg je pečka, v kateri gori ogenj. O, počitek! Končno. In končno bova lahko sama, brez drugih ljudi v bližini in se ljubila. Čeprav, razmere so bile še kaotične in občutek mi je govoril, da se še ni modro preveč oddaljevat od skupine.
